… In samo tu so lahko živeli dobri ljudje, kakor sta bila stara Koštrca…
… Nekoč… bi lahko rekli, je živela ljubezen, tista velika vseodpuščajoča ljubezen, dovolj nežna, kakor so nežne samo še južne sapice, kadar vejejo prek žitnega polja, in tako opojna, kakor je opojen vonj divjega bezga v gozdovih okoli Mure…
… Nekoč … je živela lepota…Lepota mlade ženske, lepota zemlje in lepota večernega neba; lepota, ki se je kosala z lepoto cvetočega travnika sredi maja…
… Mnogo stvari je, ki so bile nekoč in jih danes ni več; umrle so, kakor so umrli dobri ljudje…
… Ali pa niso umrle? Zakaj Koštrčeva Ana je vedno trdila, da lepe in dobre stvari ne umro. Morda je v tem nekaj resnice, zakaj pregrenko bi bilo življenje na svetu, če bi vedeli, da je umrla tista velika dobrota, ki je živela v Koštrčevem domu, da je umrla tista lepota, ki je živela v tem domu in na tem otoku. Pač pa bo menda res tako, kakor je trdila ista Koštrčeva Ana, ki je bila dobrosrčna in preprosta ženska, da se namreč vse stvari samo spremene…
Citat iz knjige Povest o dobrih ljudeh rojaka Miška Kranjca .
